Zgodovina

Goriške opekarne že 70 let nadaljujejo bogato tradicijo opekarstva na območju spodnje Vipavske doline, ki je bilo razvito že v rimskih časih. Itinerarium Hierosolymitanum in Tabula Peutingeriana navajata, da je bila na cestni relaciji iz Aquileje v Emono tretja postaja imenovana Ad fornulus (Pri pečeh). Teoretično naj bi to bilo v prostoru med Biljami in Bukovico.

Zgodovina opekarstva na Goriškem


Goriške opekarne že 70 let nadaljujejo bogato tradicijo opekarstva na območju spodnje Vipavske doline, ki je bilo razvito že v rimskih časih. Itinerarium Hierosolymitanum in Tabula Peutingeriana navajata, da je bila na cestni relaciji iz Aquileje v Emono tretja postaja imenovana Ad fornulus (Pri pečeh). Teoretično naj bi to bilo v prostoru med Biljami in Bukovico.

Izsek iz Tabule Peutingeriane Opekarništvo je po razpadu rimskega imperija upadlo, ponoven razcvet je doživelo v 15. stoletju, vsestransko uporabnost opečnih izdelkov pa je potrdila industrijska revolucija v 19. stoletju. V času Avstro-Ogrske monarhije je na tem območju obratovalo 47 opekarskih obratov. V letu 1898 je v Biljah pričela delovati prva ljudska opekarna z 41 sovlagatelji, ki je imela zelo dobro urejena pravila delovanja in poslovni red. Tehnološki proces žganja pa je potekal od prvotnih poljskih peči (žganje v kopah), nato v tako imenovanih hrovatinkah, konec 19. stoletja pa so prešli na Hofmanove (krožne) peči.

Ustanovitev in razvoj Goriških opekarn


Opekarski voziček Po priključitvi Primorske k matični Jugoslaviji, to je leta 1947, so bile vse opekarne na tem področju, po zakonu o nacionalizaciji, nacionalizirane in so prešle v splošno ljudsko premoženje. Z odločb vlade LRS št.-zak. 140 z dne 24.3.1948 so bile ustanovljene Goriške opekarne, ki so jim bile dodeljene naslednje opekarne kot sestavni deli ustanovljenega podjetja:

  • Opekarna Mozetič Pavel, Renče – nekdanji obrat Renče I,
  • Opekarna Tacchino Luigi, Renče – nekdanji obrat Renče II,
  • Opekarni Saunig – Nemec, Bilje – nekdanja obrata Bilje I in Bilje II,
  • Opekarna Mozetič Boris, Vrtojba – ukinjena 1961,
  • Opekarna Conte del Mestri, Bukovica – nekdanja uprava Goriških opekarn,
  • Opekarna Cantoni Bukovica – ukinjena 1961, sedaj v lasti Šampionke Renče,
  • Škofijska opekarna, Dombrava – ukinjena 1954, sedaj v lasti Tekstilne tovarne Okroglica.
Opekarski voziček

Ustanovitev in razvoj Leta 1950 so se obrati Dombrava, Vrtojba in Bilje II odcepili od Goriških opekarn in iz njih je bilo ustanovljeno podjetje Okrajne opekarne za potrebe Okraja Gorica pri takratni gradnji Nove Gorice. Okrajne opekarne so 1954. leta opustile obrat Dombrava zaradi pomanjkanja nekvalitetne gline kot surovine za proizvodnjo. Obnovile pa so obrat Bilje II, ki je bil od poplave leta 1923 poškodovan in dotlej ni obratoval. Tega leta so se Okrajne opekarne preimenovale v podjetje Opeka Bilje. Novoustanovljeno podjetje Opeka Bilje je v take sestavu poslovalo vse do leta 1959, ko se je združilo z Goriškimi opekarnami.
Od leta 1959 dalje je podjetje poslovalo pod firmo Goriške opekarne Volčja Draga z obrati: Renče I, Renče II, Bilje I, Bilje II, obrata Vrtojba in Bukovica sta bila v postopku ukinjanja. V obratu Bilje II je bila zaradi zastarelosti prekinjena proizvodnja v letu 1974.
Po sprejemu delavskih ustanovnih amandmajev in zakona o združenem delu se je tudi v Goriških opekarnah pričel proces samoupravnega organiziranja in oblikovanja v ustrezno organizacijo združenega dela. Leta 1974 je bilo v sodni register vpisano konstruiranje enovite delovne organizacije Goriške opekarne Bukovica p.o., s sedežem Bukovica 1 in skrajšano firmo Gorop.
V drugi polovi sedemdesetih in nato v osemdesetih letih je pod delovno organizacijo Goriške opekarne Bukovica, n.sol.o., Bukovica delovalo več temeljnih organizacij združenega dela.
V letu 1989 je prišlo na referendumih po TOZD-ih in do odločitve, da se temeljni organizaciji Opekarne in Keramix preoblikujeta v dve samostojni podjetji. Delavce sta zaposlili novo organizirani podjetji. Novo podjetje Goriške opekarne p.o. Renče – Bilje je pričelo delovati 1.1.1990.
V Goriških opekarnah je bila v decembru 1993 sprejeta odločitev za lastninjenje z interno razdelitvijo in notranjim odkupom zaposlenih, bivših zaposlenih in upokojencev. V naslednjem letu se je pričelo z zbiranjem certifikatov. Zaradi relativno visoke vrednosti podjetje zbrani certifikati niso zadostovali, zato se je program lastninskega preoblikovanja podjetja dopolnil z javno prodajo.
Goriške opekarne so delniška družba, registrirana dne 06.12.1996 pri okrožnem sodišču v Novi Gorici.

Staro se umika novemu

Tehnološki razvoj Goriških opekarn


Delo na roke Začetka je bilo delo pri opekarnah zelo težavno, saj so morali delavci v glavnem ročno opravljati vsa dela, razen oblikovanja izdelkov, ki se je izvajalo s prešo. V glavnem so delavci delali s krampi, lopatami ter samokolnicami. Pogoji dala so bili zelo težki, delo je bilo sezonsko. V prvih letih po ustanovitvi so proizvajali predvsem polni zidak in korce.

Z rekonstrukcijami in nakupi strojev so v 50 letih najprej odpravili ročni nakop in prevoz gline do oblikovalnih strojev, uvedli mehaniziran nakop z bagri vedričarji in prevoz z vagoneti prekucniki in Dissel lokomotivami. V tem času so z gradnjo umetnih sušilnic na topli zrak postopoma prešli iz naravnega sušenja na umetno sušenje. Z umetnimi sušilnicami je bil odpravljen sezonski značaj proizvodnje in odvisnost od vremenskih razmer.

Avtomatizirana proizvodnja V 60 letih so uresničili odločitev za modernizacijo in koncentracijo proizvodnje v dveh močnih perspektivnih obratih v Biljah in Renčah. Najpomembnejša tehnološka sprememba je bil prehod kurjenja oz. žganja v Hofmanovih pečeh iz premoga na težko kurilno olje v letu 1966 ter avtomatizacija proizvodnje. Tako je v letu 1965 začela obratovati nova avtomatska linija v Renčah. Na obratu Bilje je v letu 1969 pričela proizvodnja v novi proizvodni hali z avtomatskim postrojenjem. To je omogočilo količinski in kakovostni skok v proizvodnji in uvajanje novih izdelkov.

Pomembna prelomnica v tehnološkem razvoju priprave gline je bil leta 1971 izveden prehod na mehaniziran nakop gline z bagri in kamionskimi prevozi gline na deponijo. Glina na deponiji zori in se homogenizira.

Obdobje od leta 1972 do 1976 lahko označimo kot čas pomembnih tehnoloških sprememb z izvajanjem največjih investicij v Goriških opekarnah. Zaradi potreb tržišča in na podlagi rezultatov raziskav o ustreznosti gline z območja Okroglice je prišlo do rekonstrukcije in razširitve obrata Renče ter izgradnje nove tovarne ploščic na Volčji Dragi.

Tunelska peč, zgrajena 1974 Na prostoru med obratom Renče I in Renče II je bila zgrajena nova hala s prvo tunelsko pečjo v Sloveniji in visoko avtomatiziranim postrojenjem. Načrtovana kapaciteta novega obrata Renče III je bila 40 milijonov enot normalnega formata NF opečnih izdelkov letno. Obrat je bil spuščen v poskusno obratovanje 13.9.1974. Izvedena investicija je uvrstila Goriške opekarne v sam vrh proizvajalcev opečnih izdelkov, tako po količinah, asortimanu, kakor tudi po kvaliteti. V naslednjem desetletju se je izvedlo številne izboljšave, ki so omogočile še večjo priozvodnjo od prvotno načrtovane. Izvedeni so bili naslednji najpomembnejši posegi: zamenjava preše, rekonstrukcija nakladalnega avtomata, zamenjava odrezalne mize, zamenjava tehnološkega goriva iz mazuta na plin, izgradnja desete celice, izgradnja prizidka za popravilo vagonov peči, zamenjava dimnika, preureditev finalne predelave. Po letu 1977 se je obrat Renče III specializiral le za proizvodnjo modularnega bloka, kar je tudi pripomoglo k večjim proizvodnim količinam od načrtovanih.
Obrat Renče III je od izgradnje dalje deloval brez zaustavitev, manjši posegi na peči so bili, zaradi okvare, opravljeni leta 1990. Zaradi tržnih razmer se je moral proizvodni program po letu 1990 razširiti na stropna polnila različnih dimenzij. Tudi prehod na nove izdelke ni predstavljal novih težav, potrebno pa je bilo linijo dopolniti z razkladalnim strojem, kupljenim v letu 1993.

Delo na roke

Goriške opekarne so kot uporabnik sodelovale pri skupni naložbi plinifikacije Slovenije s pristopom k samoupravnemu sporazumu o združevanju sredstev. Intenzivnejše priprave na izvedbo plinifikacije na obratih Renče in Bilje ter Keramix so bile opravljene v letu 1979. Izvedena sta bila priključka na plinovodno omrežje in interni razvod do porabnikov. Nabavljena je bila tudi nova oprema – gorilci za peči in generatorji. V januarju 1981 je bil izveden prehod kurjenja peči in generaturjev na ekološko čisti energent – zemeljski plin.
Kljub težavam, ki so jih imele Goriške opekarne se je načrtovala modernizacija proizvodnje korcev. Idejni projekt in ekonomsko investicijski elaborat so bili izdelani že v letu 1979, k sami izvedbi investicije pa se je pristopilo v letu 1982.
Staro se umika novemu Nov obrat je bil načrtovan za proizvodnjo korcev, porolitov in novega izdelka, strešnika – Gorica. Načrtovana proizvodnja korcev je bila 63 miljonov NF enot letno. Lokacija novega obrata je bila na mestu, kjer je stal obrat Renče II, ki je proizvajal pretežno korce. Zaradi tega je bila gradnja novega obrata otežena in je potekala postopoma tako, da se je najprej zgradila hala s tunelsko pečjo in rezervnim tirom, drugi del hale, namenjen nakladanju suhih in razkladanju žganih izdelkov, se je dokončal po zaustavitvi in rušenju obrata Renče II, v maju 1983. Poskusna proizvodnja porolita je stekla že 19.9.1983.
Velikoserijska, visoko avtomatizirana proizvodnja ni prinesla pričakovanih rezultatov pri kvaliteti izdelanih korcev. Zato je bilo treba opustiti avtomatsko paletiranje korcev in uvesti sortirno linijo. Na trg so se tako še dolgo časa prodajali le ročno presortirani korci.
Obdobje po letu 1990 lahko označimo kot obdobje preobrazbe, ki je pomenila prilagoditev novim družbenim in gospodarskim razmeram. Razpad jugoslovanskega trga je zahteval racionalnejše poslovanje in prilagajanje novim tržnim razmeram z razširitvijo proizvodnega programa na vse vrste stropnih polnil. Racionalizacija je zahtevala tudi ustavitev nerentabilne proizvodnje na obratu Bilje. Izdelavo teh izdelkov sta prevzela obrata Renče III in Renče IV. Investicije po letu 1990 so bile namenjene racionalizaciji poslovanja, zmanjševanju stroškov na vseh nivojih, izboljšanju pogojev dela in doseganju višje kvalitete izdelkov.

Avtomatizirana proizvodnja

Z nakupi novih strojev se je prešlo na paletiranje in ovijanje vseh izdelkov. Uvedba računalniškega in informacijskega sistema v poslovanje na komercialnem in finančno-računovodskem področju leta 1993 je omogočila hiter pretok informacij, ažurno in enostavnejše poslovanje z manjšim številom izvajalcev ter večjo kvaliteto dela.
Fini mlini, montirani 1998 Nakup sitastega homogenizatorja v letu 1997 in finih mlinov v začetku leta 1998 za obrat Renče IV, ki zagotavljajo izboljšanje kvalitete strešne kritine, pomeni začetek postopka modernizacije proizvodnje.
Leta 2003 se je pričelo s pripravami na zahtevno investicijo na obratu Renče IV, katera naj bi omogočala proizvodnjo visoko kakovostne strešne kritine.